Podjetja so kot ljudje. Imajo svojo vizijo, poslanstvo in vrednote. Prav tako velja, da so vrednote temelj podjetja, kjer se naslonimo ob pomembnih odločitvah.  In zadnje čase se pri raznih vprašanjih pogosteje kot včasih sprašujem kaj je prav?

Zaostrena situacija podjetja sili, da zmanjšujemo stroške, in če je možno, zmanjšamo število zaposlenih. Hkrati pa smo podjetja s socialnim čutom. Kaj bomo naredili? Ali bomo odpustili  ljudi, za katere trenutno  ni  dovolj dela, ali ne? Če jih obdržimo lahko to ogrozi obstoj podjetja. Koliko je to korektno do tistih, ki delo danes še imajo? Poleg tega bo krize prej ko slej konec in jih bomo ponovno potrebovali.  Kaj je torej prav?

Podjetje z določenim poslovnim partnerjem sodeluje že več kot desetletje. Ne gre več za klasičen kupoprodajni odnos ampak za partnerstvo in prijateljske vezi. A nenadoma se ta poslovni partner znajde v stiski in podjetju ne more več plačevati računov. V preteklosti se je že zgodilo podobno, vendar je podjetje opravljalo svoje storitve še naprej, partner je šel v stečaj in na koncu je podjetje izgubilo veliko. Naj neplačnike da na hladno ali naj dela naprej? Kaj je prav?

Danes se veliko podjetij srečuje s problemom tekoče likvidnosti. Posledično ne zmorejo več plačevati računov v želenih rokih. Tukaj se avtomatsko poraja vprašanje komu plačati najprej, tistemu, ki mu je račun najprej zapadel ali tistemu, ki je najbolj vztrajen pri izterjavi? Kaj je prav?

Trg je neizprosen. Je že prav, da po svojih močeh na vseh ravneh pomagamo drugim, vendar če si predober,  lahko ogroziš lasten obstoj in potem naslednje leto ne boš mogel nikomur več pomagati, ker te kot gospodarskega subjekta ne bo več.  Kaj je prav?

Seveda na dileme,  ki sem jih nakazal, ne more biti enoznačnega odgovora.  Ko se pojavijo problemi, jih je pač treba reševati.  Ampak nekaj velja v zasebnem in poslovnem svetu. Človeka ne spoznamo najbolj takrat, ko nam je lepo, ampak takrat ko smo v stiski.  Zato je težko odpustiti delavca, ki se trenutno ne poplača. Težko je ne pomagati kupcu neplačniku, ki potrebuje našo pomoč, da bo lahko posloval naprej. Težko je razložiti dobavitelju, ki je z živci na koncu, da plačilo zanj še ni prišlo na vrsto.

Če ima delavec velike zasluge za podjetje, potem je treba v krizi narediti vse, da se zanj najde ustrezno mesto,  po potrebi se mu mora omogočiti prekvalifikacija. Posel smo ljudje, vse se da dogovoriti. Naši kupci so nam hvaležni za razumevanje, če so v stiski. Res je, da ob njihovem stečaju nekaj izgubimo, vendar bodo ljudje, ki  tam delajo, prej ali slej v drugih službah in če bodo zadovoljni z nami tudi kot z ljudmi, nam bodo pomagali pri kakem novem poslu.

Ampak vse v življenju znotraj in zunaj podjetja so odnosi. In s tega stališča prinaša kriza tudi nekaj dobrega. Sedaj se najbolj pokaže, kdo je kdo. Ali znamo v podjetju stopiti skupaj in usmeriti energijo v dobro delo družbe, ali znamo s poslovnimi partnerji kljub težavam ohraniti prijateljske in obojestransko  razumevajoče odnose?

Včasih slišim, da samo denar odloča koliko smo vredni.

Morda za veliko ljudi to res velja, vendar je zame in prepričan sem, da za večino zaposlenih v mojem podjetju pravi odgovor NE, en VELIK NE! In človeku je lažje, ko to spozna. Ko spozna, da dela v kolektivu, kjer se vsi zavedamo medsebojne soodvisnosti in vsi delujemo za čim večjo učinkovitost. Ko spozna, da goji naš kolektiv take odnose s poslovnimi partnerji, kjer ne gre samo za denar, ampak tudi za pravo partnerstvo, v katerem skušamo vsi po svojih močeh razumeti težave drugih.

Je še vprašanje, kaj je prav?